Četrta velikonočna nedelja

Nedelja Dobrega Pastirja

Občutek, da je Bog pozabil na človeka, marsikoga navda z žalostjo in obupom. Za nemškega pesnika in dramatika Bertolda Brechta je bil tak občutek vzrok, da je napisal pesem “Veliki koral hvaležnosti”, kjer poziva ljudi, naj bodo veseli, da jih je Bog pozabil: Takole pravi:
“Iz srca slavite nebo, da ima slab spomin!
In da ne ve niti za vaše ime niti za vaš obraz.”
Kajti Božja pozabljivost omogoča človeku, da živi svoje življenje kakor hoče. Nihče se vanj ne vtika. Nihče mu nič ne zapoveduje in ne prepoveduje. Človek brez Božje previdnosti živi srečno življenje in srečno lahko umrje.
Božja odsotnost je za človeka dobiček. Ali res? So s tem dani odgovori na vsa življenjska vprašanja. More človek res srečno živeti, ne da bi se zavedal, da ga spremlja dobrotna Božja roka? Morem brez skrbi umreti, ne da bi se zavedal, da se bom srečal z ljubečim Bogom?
V nasprotju z Brechtovo pesmijo pravi Jezus: Jaz sem dobri pastir: poznam svoje in moji poznajo mene, kot mene pozna Oče in jaz poznam Očeta.”
“Jaz poznam svoje.” Ta stavek nas na prvi pogled prestraši. Se mar ne bojimo ljudi, ki nas dobro poznajo? Prežema nas strah, da smo jim popolnoma izročeni. Opazka “tega dobro poznam”, more vsebovati uničujočo sodbo o določenem človeku. Nobene možnosti nima več. Dokončno je odpisan. Jezus nas pozna. Pozna nas bolje kot drugi. “Gospod, Ti vse veš,” izpove Peter. Toda to ni hladno in oddaljeno znanje, ki bi se ga morali bati. Nasprotno: Gospod nas ljubi. Gospod na nas gleda z ljubeznijo. Kliče nas, da bi se obrnili k njemu. Naša ljubezen je odgovor na Božjo ljubezen. Ker nas je Kristus spoznal, poznamo tudi mi njega. Krščanska skupnost temelji na osebni povezanosti kristjana s Kristusom.
V današnjem stehniziranem svetu je odsotnost Boga za človeka še posebej boleča. “Se Bog sploh briga za človeka? Mu je sploh mar, kaj se dogaja z nami”, se sprašujejo sodobniki. Brecht oznani Božjo odsotnost kot dobiček za človeka.
Evangelij daje drugačen odgovor. Bog človeka ne zapusti. Ne pusti, da bi propadel. Pozna naše ime in obraz. V krščanski skupnosti odkrivamo njegovo ljubezen in zvestobo. Ta odgovor nam daje smisel življenja. Daje nam zavest varnosti v svetu, kjer se ljudje večkrat počutimo izgubljene. Evangeljsko oznanilo nam more pregnati strah in osamljenost. Od vsakega od nas je odvisno, če sprejmemo to sporočilo in nanj odgovorimo, oziroma še bolje: ta odgovor živimo.

Morda vas zanima tudi