ROMANJE NA KOROŠKO V AVSTRIJO, 13. oktobra 2019
Naše jesensko romanje je bilo tokrat v Avstrijo, na Koroško, lahko bi pa rekli tudi »po poteh našega župnika Štefana.« Kraji, ki smo jih obiskali so namreč zelo blizu našemu župniku, saj je tam služboval 9 let, ob njegovem vodenju in obujanju spominov pa smo začutili, da je tam preživel prijetna leta.
Pot nas je vodila po dravski dolini do prve postaje, cerkve Sv. Andreja v Šentandražu, kjer je bil sedež nadškofije, ki jo je leta 1859 Slomšek prenesel v Maribor.
Naša naslednja postaja je bila Tinje, Katoliški dom prosvete Sodalitas ali hiša izobraževanja, dialoga in umetnosti. Tu nas je pozdravil in nagovoril g. Jože Kopeinig. V kapeli, kjer smo imeli sv. mašo so mozaiki g. Rupnika, vsak z svojim sporočilom. G. Kopeinig nam je povedal nekaj globokih misli, ki so se nas dotaknile in nas spremljale ves dan, kot sta naslednji: »Življenje je srečanje – odnosi s prijatelji.« in » Bog nikdar ne daje več in ne manj kot svojega sina!«
Naša naslednja postaja je bil Šentprimož, kjer nas je pozdravil g. Hanzej Rosenzopf in nam predstavil njihovo delo. Poudaril je zelo dobro sodelovanje z Slovenskim prosvetnim društvom Danica. V bližini imajo tudi dom za begunce, ki jih vključujejo v delo cerkve.
Pot nas je vodila v Sele, kjer je bilo zelo prijetno srečanje in druženje z domačini, predvsem pa smo se razveselili Ani, ki je bila z nami na romanju v Črno goro.
Sele (nemško Zell) so občina v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem ob meji s Slovenijo, na nadmorski višini 950 m. Sele, med koroškimi Slovenci zaradi svoje uporne zgodovine, trdne narodne zavesti in geografske odmaknjenosti včasih imenovane kar Selska Republika, so znane kot občina z najvišjim deležem slovensko govorečih prebivalcev v celotni Avstriji. Po popisu iz leta 2001 živijo v Selah 703 ljudje, od tega kar 626 (89,1 %) slovensko govorečih.
V Selah imajo zelo lepe spomine na našega rojaka Ivana Matka iz Gančan. G. Matko je bil 34 let kaplan v Selah, umrl je leta 1997 in je tam tudi pokopan. G. Matko je tam ustanovil več društev, med prvimi Športno društvo DSG Sele, Pevsko društvo, Kulturno prosvetno društvo Planina. Povedo, da so imeli vedno dobro duhovno oskrbo, v lepih spominih so ohranili tudi našega župnika g. Štefana, posebej po njegovih duhovno bogatih pridigah.
Pot nas je vodila v Gospo Sveto, kjer smo si ogledali romarsko cerkev Marijinega vnebovzetja. Je najstarejša cerkev, ki je bila zgrajena na slovenskem ozemlju. Znana je po relikvijah sv. Modesta, apostola Karantancev. Sv. Modest je prišel okrog leta 760 z nekaj duhovniki v okolico rimskegs mesta Virunum, kjer je na skali postavil Marijino cerkev in postal misijonar med Karantanci.
Za konec smo se še ustavili pri pri Vojvodskem, knežjem kamnitem prestolu z dvema sedežema, ki stoji na Gosposvetskem polju, blizu Gospe Svete. Prestol je igral pomembno vlogo v tretjem delu ustoličevanja koroških vojvod. Na njem je novoizvoljeni vojvoda potrjeval fevde vazalom.
V Celovcu smo si ogledali še nogometni stadion, ki so ga za dva meseca zasedla drevesa. Na zelenici stadiona je zasajenih 299 velikih dreves, ki jih bodo potem presadili v naravno okolje. Stadion je novejši, sprejme pa 32.000 gledalcev.
Za vse udeležence romanja je bil dan zelo lep, duhovno bogat. Vsak je k temu prispeval droben kamenček delček »mozaika«, ki da na koncu lepo podobo. Iskrena zahvala g. župniku za dobro izbrano pot in vodenje.
Besedilo: Cvetka Sreš
Fotografije: Matej Kežmah in župnik
