Srečanja za žalujoče

Prijava za skupino v Radencih:  [email protected], tel. 041936390

Več o programu najdete na zgibanki in na www.žalovanje.si.

Nekaj odmevov na srečanja v skupini:

2026

Udeležba v skupini žalujočih mi je veliko pomenila. Z izgubo otroka se še vedno  težko soočam. Vem, da tega ne bom kar tako prebolela in da bo žalost vedno del mene.

V skupini  pa sem prvič začutila, da lahko o svoji bolečini spregovorim in da me nekdo zares posluša. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko povedala, kar nosim v sebi, brez občutka, da moram svojo žalost skrivati. Čeprav moja bolečina ni izginila, mi je bilo po pogovorih nekoliko lažje.

Pomagalo mi je, da sem bila med ljudmi, ki razumejo žalovanje in vedo, kako težko je živeti z izgubo  ljubljene osebe. Hvaležna sem za prostor, kjer sem lahko govorila, jokala, poslušala in bila preprosto jaz. Skupina mi je dala občutek, da v tej bolečini nisem popolnoma sama.

Ko nekoga izgubiš za vedno, slovo ni najtežji del – najtežje se je učiti, kako živeti naprej brez njega in skušati zapolniti praznino, ki jo je pustil v tvojem srcu, ko je umrl…(neznan avtor).

Ljudje smo različni, pa vendar vsak, ki žaluje, potrebuje nekoga, da mu bo lahko pripovedoval o svoji bližnji osebi, ki jo je izgubil zaradi smrti, pripovedoval o vsem, kar je doživel ob njej pred njeno smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od nje in zdaj, ko je ni več…(iz knjige: Preobrazba bolečine, (Skupaj na poti žalovanja), avtor: Ivan Platovnjak DJ).

Nekje sem prebrala, čas in ljubezen, to sta od vseh največji darili… In res je… Koliko časa je ga. Kociper namenila nam, ki smo in še zmeraj žalujemo, saj je vsaka skupina imela v treh mesecih šest srečanj po dve uri, kjer smo smeli drug drugemu pripovedovati o svoji bližnji osebi…, o žalosti…, o vsem, kar je g. Platovnjak tako lepo napisal… ter se brez sramu jokati… 

Včasih potrebujemo le objem. Brez besed. Brez nasvetov. Le objem, ki nam pove, da smo pomembni in da bo vse še dobro…(neznan avtor) in tudi tega smo bili deležni na koncu vsakega srečanja…

Vse, kar sem v skupini slišala, videla, občutila me je čustveno zelo prevzelo, umirilo, napolnilo z ljubeznijo ter hvaležnostjo… in mogoče mi je bilo svoje breme lažje nositi, ker sem ga delila z ljudmi, ki so imeli tudi takšna bremena…

Program za žalujoči mi je veliko dal. Bila je zelo dobra izkušnja in vodilo za žalovanje in kako z izgubo živeti naprej. Pred pričetkom skupine si nisem delala nobenih načrtov ali pričakovanj. Prepustila sem se dogajanju iz enega srečanja do drugega. Literatura, ki smo jo sproti dobivali mi je pripomogla, da sem na skupini izlila svoja čustva žalosti in delila z drugimi članicami skupine svoja spoznanja o žalovanju. Pomagal mi je že pogovor in izpoved o dogajanjih ob smrti, pred njo in po njej.  Brez zadržkov sem lahko izlila svoja mišljenja, svojo žalovanje, svoje življenje s pokojnikom in že to mi je olajšalo tesnobo in dušo, saj sem imela ob sebi v skupini ljudi, ki so bili v podobni situaciji in so me razumeli. Srečanja so bila zelo čustvena in to se mi je dopadlo, saj smo si zaupale ena drugi, čeprav se nismo poznale. Koristna je bila tudi literatura, katero smo doma obdelave in se pripravile za naslednje srečanje. Tako smo imele doma čas za razmislek in smo se lahko poglobile v določene teme. Meni osebno je srečanje veliko pomenilo. Določene zadeve sem razčistila in postala bolj močna za nadaljnji čas žalovanja.

2025

“Zame je bil ta program zelo dragocen in poučen. Srečanja so mi bila v pomoč pri globljem razumevanju samega procesa žalovanja. Izvedela sem, da je normalno, če se ob prisotnosti čustvene bolečine počutim tesnobno in da zaradi tega z mano ni nič narobe. Lahko sem povedala in zapisala svoje občutke, ne da bi me zaradi tega kdo obsojal. Lahko sem bila takšna, kot sem. Čutila sem medsebojno zaupanje, iskrenost in sprejemanje izražanja svoje bolečine. Prav tako sem spoznala, da je žalovanje tudi proces ljubezni.

Od programa sem predvsem pričakovala, da se bomo srečale osebe, ki imamo podobne izkušnje ob izgubi drage nam osebe in da se bomo o tem lahko pogovarjale. In to sem dobila, za kar sem celotni skupini neizmerno hvaležna.

Menim, da bi bil program koristen za vsakogar, ki je izgubil ljubljeno osebo.”

Anica

Srečanja v trimesečnem druženju za žalujoče so se me zelo dotaknila. V skupini sem se počutila sprejeto. Občutila sem tudi bolečino udeleženk. Skupina je zaupna, kar je pripomoglo, da sem marsikaj bila pripravljena deliti.

Na srečanja sem se pripravljala na osnovi dobljenih navodil. Z lahkoto sem pisala in izlila bolečino na papir.

V naši župnoji in tudi v okolici  poznam kar nekaj oseb, ki so izgubile svoje najdražje. Potrebno jih bo nagovoriti in povabiti v trimesečni program za žalujoče. Hvaležna sem voditeljici, ki me je  nagovorila in povabila.

Rozina

Menim, da je bil trimesečni program za žalujoče zelo koristen. Srečevali smo se ljudje s podobnimi težavami, o katerih smo lahko sproščeno govorili. Ti pogovori so mi pogosto olajšali hudo psihično stisko, ki sem jo občutila po smrti moje hčerke. Spoznala sem tudi, da mi pomaga, če opišem svojo žalost na papirju. Pomemben pa je tudi terapevt, ki to srečanje strokovno vodi.

Nada

Zaradi svoje  težke izgube sem se pridružila skupini  za žalujoče v Radencih. V njej smo bile štiri ženske z različnimi zgodbami, povezovala nas je voditeljica, ki ima s takimi skupinami že več izkušenj. Vse smo se lepo ujele med seboj in z njo. Spoznale smo, da v tej skupini lahko govorimo odkrito, da se poslušamo, sočustvujemo, postajamo prijateljice.

Po vsakem srečanju smo dobile navodila in vprašanja, kar se je iz srečanja v srečanje poglabljalo.

Na koncu smo bile vse zadovoljne z našimi srečanji in z našo spremljevalko, pazljivo poslušalko in obzirno usmerjevalko.

Bea

Refleksije SREČANJ ZA ŽALUJOČE

Po tistem novembrskem jutru je vse drugače. Najprej krik, jok, obup, vprašanje, zakaj se je to moralo zgoditi, neizmerna bolečina, ki se je samo še poglabljala. Kot da je vse obstalo. In pogrešala sem ljudi, ki bi mi lahko prisluhnili in s katerimi bi lahko delila svojo žalost in praznino ob izgubi očeta. V družini je vsak žaloval na sebi lasten način, dostikrat na samem, tiho in neopazno. Drugi ljudje so bili mnogokrat zadržani, ker niso vedeli kako potolažiti. Bolečino je pri meni na trenutke lahko prekrilo le delo in nenehna zaposlitev s čim, v prostem času pa sem si najbolj želela biti sama. Edino zatočišče mi je bilo postati ob očetovem grobu in mu posvetiti vso svojo bit, misel , solze, pogovor, molitev, prižgati svečo v spomin…
Takšne milostne trenutke sem lahko čez čas doživljala tudi v skupini za žalujoče, kjer nas je pet z našo voditeljico srečanj prisluhnilo izpovedi bolečine drugih in spoznavalo svojo lastno žalost, navezanost in ljubezen do osebe, ki smo jo izgubili. Veliko smo jokali in s pripovedovanjem svojih življenjskih izgub in travm začutili, kako do dna duše in srca boli. V skupini smo se v svoji bolečini in žalosti, ki smo ju ubesedili, počutili slišani, razumljeni, sprejeti in povezani. Spoznavali in čutili smo sebe in drug drugega, korak za korakom, od enega srečanja do drugega, in ob tem občutili varnost, sočutje, tolažbo in mir.
V skupini smo spoznali, da v bolečini ni dobro biti sam, da žalujemo na podoben način in da smo našli pot, da skupaj prebrodimo najgloblje stiske ob izgubi nam dragim. Še dobro, da takšne možnosti v naši družbi obstajajo, kajti ne predstavljam si, da bi to pot žalovanja morala prehoditi sama.
In tako se bo velika bolečina ob izgubi enkrat spremenila v neizmerno ljubezen in hvaležnost ter dragocene spomine…

Štefanija

Skupina za žalujoče mi je pomenila varen prostor, kjer sem lahko iskreno izrazila svojo bolečino. Tam sem prvič zares začutila, da me nekdo razume. Skozi zgodbe drugih sem spoznala, da v žalovanju nisem sama in da z mojim žalovanje ni nič narobe. Deljenje izkušenj, poslušanje in bližina drugih žalujočih so mi dali moč, občutek sprejetosti in pogum,da grem naprej korak za korakom. Hvaležna sem za ta srečanja in jih iskreno priporočam vsakomur, ki žaluje.

Elizabeta

Program skupine za žalujoče mi je omogočil varen prostor za izražanje čustev in deljenje zgodb o moji izgubi,moje ljubljene Pepce.

Skupni pogovori, tišina in poslušanje, so mi omogočili globlje zaupanje v proces žalovanja ter občutek Božje tolažbe, ki me spremlja naprej.

Sedaj lažje razumem, da so različni odzivi na izgubo normalni.

Izkušnje, ki smo si jih delili med seboj so mi dale občutek povezanosti, razumevanja in podpore, da sedaj lažje razumem svoj proces žalovanja.

Izkušnje drugih članov skupine ter strokovno vodenje so mi dale moč, ter zavedanje, da v svoji bolečini nisem sam.

Bogu sem hvaležen za to skupino in da sem lahko del nje, saj sem pridobil nova spozanja in občutek notranje opore za naprej.

Stanko iz skupine