Mnogim je simpatičen: ta neverni Tomaž! Kar misli in pravi, tudi nam leži na srcu. Tomaž hoče dokaze, da Jezus živi. Hoče ga videti in otipati, preden veruje.
Nič drugače ne misli večina ljudi danes. Hočejo dokaze, da obstaja Bog, da je Jezus živel, da je vstal od mrtvih, da obstaja večno življenje. Hočejo dokaze, ki jih lahko preverijo: zgodovinske, naravoslovne, znanstvene dokaze. Ali drži vse to, kar je v svetem pismu? Ali drži vse to, kar nam Cerkev predlaga za verovanje? Da je Jezus človek in istočasno tudi Bog? Da je v evharistiji resnično in zares navzoč? Da je Marija z dušo in telesom v nebesih? In marsikaj drugega, kar imenujemo dogma (verska resnica)? Kdo more to dokazati? In če celo teologi mnoge verske resnice postavljajo pod vprašaj, potem postaja negotovost še večja.
Že drži, da se močno širi verska kriza. Mnogi kristjani si pomagajo tako, da se sicer imajo za kristjane, toda določene verske vsebine odklanjajo ali preprosto ignorirajo.
Tega neverni Tomaž ni počel. Njemu ni šlo za posamezne verske resnice. Njemu je šlo za celoto vere. Njemu je šlo za Jezusa Kristusa. Ali živi, ali ne živi? To je bilo za njega odločujoče vprašanje. V tem je bilo vse vključeno, kar je Jezus govoril in delal.
Tomaž ima prav. V tem je zares vsa naša vera. Brez Jezusovega vstajenja, brez našega lastnega vstajenja bi bila vsa naša vera neutemljena. Naše življenje bi bilo končno nesmiselno. Jezus izpolni Tomaževo željo. Sme ga videti, sme ga otipati. Toda Jezus graja njegovo vero: „Ker si me videl, veruješ. Blagor pa tistim, ki niso videli in vendar verujejo“ (Jn 20, 29).
Mi Jezusa ne vidimo in vendar naj bi verovali. Odvisni smo od pričevanja tistih, ki so ga videli in slišali, ki so mu sledili in svoje življenje darovali za njega. Toda kar je za vero odločujoče, to nas povezuje s prvimi kristjani: živa povezanost z Jezusom. Vera ni samo funkcija razuma. Vera ni samo neko versko znanje. Znanje o verskih vsebinah je pomembno. Vera mora biti pametna in utemeljena. Toda nekdo še lahko toliko ve o Jezusu, se lahko spozna še tako v svetem pismu in teologiji – znanje samo ne zadostuje. Najbolj učen teolog je lahko neveren.
Primerjava iz našega spoznanja nam lahko pomaga. Ko mi nekdo nekaj pripoveduje, potem lahko verujem v to, kar pravi. Toda to ni potrebno, da bi me naprej zanimalo. To me lahko pusti popolnoma hladnega. Če pa tega človeka ljubim, ki mi to pripoveduje, potem je to, kar on pravi, na popolnoma drugačni ravni, v povsem drugačni povezanosti. Potem ne zaupam samo verodostojnosti njegovih besed, potem zaupam temu človeku, kajti imam ga rad. O tem sem nezmotno prepričan, da se v vsem lahko zanesem nanj. Verujem mu najgloblje, ker ga ljubim.
Verovati in ljubiti spada skupaj. Tako vsekakor razume Jezus vero: vero kot odkrito zaupanje Bogu, kot nezmotna stoja pred Bogom, kot brezkompromisna gradnja na Boga, posebej takrat, ko marsikatero versko resnico ne razumem, ko moja vera zaide v temačnost dozdevne odsotnosti Boga.
K taki veri spada seveda neodvisna domneva: Pred Bogom moramo biti odkriti. Prisluhniti moramo temu, kar nam je Bog povedal in storil v Jezusu Kristusu. Na začetku vere stoji Bog. On nas je izvolil, ker nas ljubi. On nas kliče v svojo bližino. Hoče nas za večno osrečiti. Tako je vera v bistvu svobodna milost, nezaslužena milost, nezaslužena ljubezen. Ona seveda ne učinkuje, če mi nanjo ne odgovorimo. Odgovor na božjo ljubezen v spreobrnitvi k Bogu, kot odgovor ljubezni, tako lahko najprimerneje opišemo vero.
Tako je mislil Jezus. Kdor njega posluša, kdor svoje življenje in umiranje, svojo vrnitev domov k svojemu in našemu Očetu premišljuje, kdor vse to globoko v sebe potopi, ta dospe k veri, ki tudi takrat zdrži, ko ne vidi in ne otipa, ko božja pota ni mogoče dojeti. Glejmo vendar bolj na to, kar Bog za nas dela in nam pripravlja, namesto obžalovati naše nesposobnosti, ga razumeti. Blagor tistim, ki niso videli in vendar verujejo.
V Tomaževem življenju je bil dan vstajenja osem dni kasneje, ko je – kakor pravi današnji evangelij – srečal Gospoda. Mnogim ljudem v naši okolici gre podobno. Pogosto jih dolgo muči dvom in nezaupanje. Koliko ljudi trpi zaradi brezupa, kolikim manjka življenjski smisel in upanje. Vsi ti smejo upati v to, da bo tudi njih nekoč srečal Gospod. Potem bo tudi zanje velika noč. Sveto pismo nas na to vsekakor opozarja z mnogimi prispodobami, naj se na to pripravljamo s čuječnostjo in pripravljenostjo.
