V današnjem evangeliju smo brali poznan odlomek o dveh učencih na poti v Emavs, ki se srečata s Kristusom, a ga ne prepoznata. Evangelist ju predstavi med pogovorom o vsem tem, kar se je zgodilo tiste dni. Učenca se močno trudita, da bi razumela smisel dogodkov tistih zadnjih, tragičnih dni in takrat se jima Jezus približa in hodi z njima. Gre za dejanje Jezusove obzirnosti, ko se vključi v skupnost dveh učencev in spominja na to, da se Bog ne vsiljuje niti se ne postavlja v naše življenje, ampak se prijazno ponudi. Ganljivo je videti, kako vstali Jezus ne prekine poti svojih dveh učencev, četudi je zgrešena, ampak jo s svojo navzočnostjo zapolni s smislom. Prav tako, kot je naredil na Golgoti, ko si je naložil človekov greh, da bi prinesel odrešenje, tako je na poti v Emavs Gospod brez kakršnegakoli zadržka sprejel negotovo pot Kleopa in njegovega tovariša. Jezus se ne oddalji od človeka, ki greši, ampak z njim deli pot iskanja, jo spremeni s svojo navzočnostjo in ji da tisti smisel, ki ga človek ni bil sposoben najti.
Dejstvo, da so bile oči dveh učencev »zastrte, da ga nista spoznala«, Jezusu ne pomeni ovire in ne odlaša z vključitvijo v pogovor.
Znova na nas naredi vtis, ko se pretvarja, da ne pozna dogajanja, s tem pa doseže, da učenca sama s svojimi besedami obnovita dogodek, in sicer iz globine svoje žalosti. To je podatek, ki ne more neopažen mimo nas, saj nam evangelist prvič razkriva duševno stanje in čustva, ki ju preplavljajo.
Jezusovo vprašanje, naj povesta, o kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo, je moralo učenca tako osupniti, da sta prekinila ne samo pogovor, ampak celo potovanje: «Žalostna sta obstala.« Žalost, ki se nariše na njunih obrazih, ne potrebuje veliko razlage: zlahka si predstavljamo, da sta na poti proti v Emavsu pričela sprejemati poraz, vdala sta se v usodo, obrnila list in postavljala temelje za bližnjo prihodnost. In ta popotnik ju s svojim nadležnim in neumestnim vprašanjem prisili, da stopita korak nazaj, zasuče nož v rani ter ju primora, da se spomnita svoje dogodivščine na poti za Nazarečanom, ki ima neizogibno okus po porazu.
Da je pomanjkanje vere pri učencih problem, nedvomno razumemo iz Jezusovih besed, ko je najprej pustil, da je Kleopa dokončal svojo obnovo dogodkov, potem pa odločno posegel in ju nagovoril z besedami: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki.« Nespametnost, ki jo Jezus očita učencema, razumemo kot nasprotje modrosti, ki po Svetem pismu sestoji iz »strahu Gospodovega«: pravi moder človek je tisti, ki spozna Božjo voljo v svojem življenju in se odloči, da jo bo izpolnil.
Vidimo, da Jezus učenca spremlja na njuni poti, čeprav je napačna. Ko hodi skupaj s svojima učencema, Vstali spremeni tisto pot, ji da nov in pozitiven smisel.
Še ena zelo lepa poteza je, ki znova dokazuje prijaznost Jezusovih dejanj do učencev: »On pa se je delal, kakor da gre dalje.« Ni ju prisilil, da bi se vrnila nazaj, ampak ju je pustil svobodna na njuni poti, v njiju pa je zbudil globoko željo, da bi podaljšala izkušnjo skupnosti. To sta izrazila v nekaj preprostih besedah najlepše molitve, ki je bila kdaj namenjena Gospodu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Koliko resnice je v teh besedah!
Učenca sta izkusila nekaj čudovitega na poti proti Emavsu: besede tistega neznanega popotnika so zmogle ogreti srci, ozdraviti globoko rano, ki so jo zadali dogodki, katerim sta bila, na svojo žalost, priči v Jeruzalemu. Kot Peter po spremenjenju sta si tudi Kleopa in njegov tovariš zaželela ustaviti čas, zato sta povabila skrivnostnega gosta, naj ostane z njima. »Če ostaneš z nama,« se zdi, da pravita, »tudi skorajšnja tema ne bo grozeča kot prej, zakaj s teboj sva zagledala luč.«
Gospod je že osvojil njuni srci in rad je sprejel vabilo: »Vstopil je, da bi ostal pri njiju.« Ta lepi stavek nam pravi, da se ne prikaže in konec; vstopi in ostane pri njiju, ostane za stalno. Dejanja, ki sledijo, so tako čudovita – in zgodi se čudež vere: Jezus vzame kruh, ga blagoslovi in ga razlomi zanju. V hipu sta se srci učencev vrnili k zadnji večerji, v dvorano zadnje večerje, ki je bila nema priča največjega in najčudovitejšega daru.»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.« To so oči vere, ki so končno prepoznale Gospoda in Odrešenika, ki je prestopil prag smrti in živi za vedno, v slavi. Izpolnil je vse, kar so o njem napovedali Mojzes in preroki: oni so bili sposobni prepoznati to skrivnost smrti in slave, ampak on sam je postal njihov tovariš in jih je vodil k novemu razumevanju Pisma in zgodovine, ki sta jo z njim delila še pred nekaj dnevi.
Zdaj, okrepljena s to izkušnjo vere, in s srcem, ki še naprej gori v njiju, sta pripravljena odpotovati »še tisto uro« v Jeruzalem, naznanit »enajsterim in tistim, ki so bili z njimi. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.« Vrnila sta se tja, od koder sta odšla, v Jeruzalem – ne prisiljeno, ampak prostovoljno. Pot v Emavs, ki se je pričela kot beg pred kruto resničnostjo, ki je ne bi mogla prenesti, se je spremenila v pot, ki ju je privedla to tega, da sta Jezusa z vero spoznala kot Vstalega, Gospoda njunega življenja.
Tudi mi hočemo ponoviti najbolj žalostno in lepo prošnjo, ki je bila kdajkoli namenjena Gospodu: Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.
