Kristus je pred koncem svojega zemeljskega življenja učencem obljubil Duha. Preden se je daroval kot žrtev, je učencem spregovoril o najbistvenejšem in najpopolnejšem daru, s katerim bo obdaril svoje učence, o daru, ki jim bo omogočil dostop k brezmejnim virom bogastva njegove milosti. Rekel jim je: ” Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas« (Jn 14,16-17.) Zveličar jim je vnaprej kazal na čas, ko bo prišel Sveti Duh in kot njegov predstavnik opravil mogočno delo. Božanska moč se bo tako upirala hudobnosti, ki se je kopičila stoletja.
Ko so učenci kasneje oznanjali sporočilo o odrešitveni milosti, so se srca podrejala vplivu njegove moči. Cerkev je videla, da se spreobrnjenci zbirajo k njej z vseh strani. Odpadniki so se znova spreobrnili. Grešniki so se združili z verniki pri iskanju dragocenega bisera. Nekateri najhujši nasprotniki evangelija so postali njegovi zagovorniki. Vsak kristjan je v svojem bratu videl razodetje Božje ljubezni in dobrote. Vse je zanimal samo en cilj; prizadevanje zanj je premagalo vse drugo. Želja vernikov je bila pokazati podobnost Kristusovemu značaju in delati za napredek njegovega kraljestva. Kakšna pa je naša?
