Sv. Pavel nas opozarja na to: „Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer do smrti na križu. (Fil 2,6-8)
Hans Urs von Baltasar, velik teolog, je izrazil isto stvar takole: „Da Bog prestoluje visoko zgoraj v svojih nebesih, o tem vedo tudi druge religije, vere. Ampak da je sestopil in delil naše zemeljsko bivanje vse do smrti, to oznanja edino in samo krščanstvo, tega oznanila doslej še ni bilo slišati.“
Med današnjimi teologi diskutirajo o vprašanju, ki se na prvi pogled zdi absurdno: Ali je krščanstvo religija, vera? To pa je globokoumno vprašanje. Če namreč po teoriji Ludvika Feuerbacha razumemo vero kot produkt človekovih želja, upanj, hrepenenj in skrbi, če njene različne navade, obrede in oznanila izpeljujemo samo iz konkretne kulture, potem krščanstvo v svojem bistvu ni vera; kajti vera temelji na dveh stebrih, katera ne more na noben način izpeljati človek, ker daleč presegata človeški razum: Trojica in učlovečenje, (trinitarnost in inkarnacija), skrivnost troedinosti Boga in skrivnost učlovečenja. Ali pa izrazimo to z besedami stare ruske legende: Bog je svetloba, ki je človek ne more gledati. Bog sestopa, da bi nas ljudi povzdignil k sebi.
