Umil si je oči, namazane z blatom, se vrnil k Jezusu – in je videl! Tako preprosto: prej ni videl, zdaj vidi. To je vse. Kakor pri drugih čudežih: prej ni bilo kruha, zdaj ga je za tisoče; prej ni mogel stopiti na noge, zdaj hodi; prej je divjal vihar, zdaj je tišina. To je ves čudežni dogodek.
Ali je res to ves dogodek? Ves, kolikor se ga da opisati in bi se ga dalo tudi filmati, ko bi takrat to tehniko že poznali. Ne pa res, kolikor ga je potrebno tudi razumeti. Vsak čudež je najprej tudi znamenje, ki sporoča nekaj, kar je skrito v ozadju. Sporoča resničnost vere, ki pa ni tako preprosto razvidna. Zato nekateri verujejo, drugi ne, čeprav vsi gledajo isti čudež. Nekaterim je bilo ozdravljenje sleporojenega začetek ali vsaj potrdilo vere, drugim je bilo razpotje, ob katerem so se odločili za pot nevere, napačne razlage, celo podtikanja in še hujše duhovne slepote. Vsak čudež je dan za ozdravljenje naše duhovne slepote. Imeti oči še ne pomeni videti. Oči so lahko slepe in človek zaslepljen. Sleporojeni je imel temne telesne oči; Kristus mu je vrnil vid in postal tudi Luč njegovega duha …
Farizeji so bili duhovno slepi – tudi z zdravimi očmi niso videli Kristusa – Luč, čeprav bi ga morali kazati tudi ljudstvu.
Po njihovem lastnem prepričanju so od vseh ljudi samo oni Bogu všeč. Le oni so pravični, le oni so v posesti resnice, zato je Bog samo z njimi in ne more biti z nikomer drugim.
Zgodilo pa se je drugače. Nekdo, ki ni bil iz njihovih vrst, je sleporojenemu vrnil vid. To je po splošnem prepričanju mogel storiti le od Boga poslani prerok. Pričakovati bi bilo, da bodo ozdravljencu in ozdravitelju čestitali, svoje mišljenje pa spremenili. Tega jim pa njihova zaverovanost vase ni dovolila. Zato je bilo treba čudež ovreči, zdravnika in ozdravljenega pa onemogočiti. Začel se je mučen postopek. Najprej ne verjamejo ozdravljencu, da je on tisti, ki je bil poprej slep. Ko jim to ne uspe, skušajo pridobiti zase njegove starše. Ker se tudi pri njih zatakne, ponovno pritiskajo na sleporojenega. Ko jih je ta, naveličan ponovnih zasliševanj, hudomušno vprašal, če želijo postati Jezusovi učenci, so se tako spozabili, da so ga ozmerjali in nagnali. Ves si v grehih, so mu očitali, pa boš nas učil!
A so bili sami v grehih. Največji je bil, da v zaslepljenosti svoje grešnosti, za katero so se sami odločili, niso hoteli ne spoznati ne priznati. Jezus, ki je sleporojenemu čudežno odprl telesne oči, je želel s tem dejanjem odpreti njihove duhovne oči. Oni pa so jih še bolj zatisnili. Pred vsako Jezusovo besedo in vsakim njegovim dejanjem so si zatiskali oči.
Če so farizeji pred resnico zatiskali oči, nam jih je lahko žal. Prav tako nam je lahko žal vseh, ki jih posnemajo. Zakaj bi jih posnemali mi?
¸ Koliko je zares v nas takega farizejstva? Pomislimo, kako neradi in težko priznamo bližnjemu, da je kaj dobrega naredil. Ali mu privoščimo uspeh, ali pa skušamo zmanjšati njegove zasluge, ga onemogočiti, ga potolči, iščemo zaradi tega njegove slabosti, in skušamo pridobiti zase nekaj tega njegovega uspeha, dobrega … Tudi tako da svojo krivdo ne priznamo, ampak jo celo porinemo na svojega bližnjega …
Človek gleda človeka v oči, Kristus vidi človeka v srce! In tam odkriva tisto drugo slepoto, pravimo ji zaslepljenost. Ko se je spoprijel z zaslepljenostjo, je pri farizejih ni mogel premagati, ker so mislili, da dobro vidijo.
Ni bolj slepega človeka kakor je tisti, ki noče videti. Slepemu ni treba kazati lepote, najprej mu je treba pokazati, da je slep. Kristus se je spoprijel s slepoto in zaslepljenostjo človeka.
Vsekakor je prišel, da bi spregledali, kajti Kristusov učenec bi moral biti luč drugim: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi …“ Če danes ljudje ne vidijo Kristusa, pomeni, da ne vidijo njegovih učencev – kristjanov.
Ali so samo oblike in barve res vse, za kar smo lahko slepi? V evharistični molitvi za Cerkev slišimo prošnjo: „Odpri nam oči za vsako človeško stisko, naj najdemo pravo besedo za vse.“
Odpri nam oči. To pomeni, da jih imamo še zaprte. Da smo slepi. In res, kako težko se vživimo v drugega. Kako smo slepi za stisko bližnjega, za njegove težave, želje, hrepenenja, bojazni, globoke slutnje! In spet, kako redko srečamo človeka, ki bi se hotel in znal vživeti v naš notranji svet! A je notranji svet človeka neprimerno bogatejši kakor mrtva pogorja, mnogo bolj pisan od še tako raznobarvnega, a neobčutljivega cvetja, bolj napet kakor vulkanski izbruhi. Gre za živo zavest, bolečino, veselje, česar ne zmore nobeno bitje, razen človeka.
Pod tem vidikom vsi brez izjeme hodimo drug mimo drugega, kakor da smo res slepi: tu in tam sicer ob koga zadenemo ali trčimo, a to je žal res bolj trčenje kakor srečanje. Kolikokrat radi trčimo v bližnjega in se zaustavimo ob njegovi zunanjosti, ga površno gledamo, se ne potrudimo, da bi ga v celoti in zares spoznali, in se vanj poglobili. Zato pa je potrebno še bolj kot s telesnimi očmi, gledati s srcem, kakor pravi »mali princ«. S tem bi velikokrat odpravili svoje prenagljene izjave, obsojanja; tako bi človeka bolje poznali in razumeli. Sprejemali bi ga tudi z njegovimi slabostmi in napakami, ter mu vse to pomagali s dobrim namenom premagovati …
Morda smo pa še najbolj slepi za neizrekljive resničnosti, ki so nad nami – a tudi v nas samih, v naših globinah – božje, nadnaravne resničnosti.
Velik raziskovalec verstev pravi: „Ni družbe, ki bi obstala brez vere in prepričan sem, da tudi ne bi mogla obstajati. Ko bi kdaj nastala, bi propadla v nekaj rodovih od dolgočasja, živčnosti ali od skupnega samomora.“
Ne moremo shajati brez Boga, a smo spet tako slepi za božje razodevanje v našem vsakdanjem življenju.
Kdo nas bo ozdravil? Izmijmo si z oči blato, ki nam ne da videti, vrnimo se h Kristusu – in videli bomo. Ne bomo več slepi: videli bomo Luč, ki nam rasvetljuje Pot do Resnice in Življenja. Amen.