Tukaj je že drugi dan, ki za spremembo (ali na srečo) ni bil tako vroč kot včerajšnji, vendar je potekal podobno. Začel se je z zborom skupin in ko smo odpeli ter zaplesali himno, se nasmejali in pošteno razgibali, smo vajo ponovili še zunaj ob zastavi. Ko smo se namalicali, smo odšli po stopnicah navzdol na zgodbo in kateheze. Rdeča nit današnjega dne je bila moč odpuščanja. Ugotovili smo, da ljudje, čeprav si govorimo, da smo drug drugemu odpustili, puščamo na srcih drug drugega znamenja – rane, ki se čez čas res zacelijo, vendar se bodo kljub temu spremenile v brazgotine in bodo tam ostale za vedno. Današnje delavnice so bile svobodnega tipa. Otroci so se lahko odločali med športnimi delavnicami in družabnimi igrami. Na voljo je bilo tudi napihljivo igralo, pred katerim je bila cel dan »ful gužva«. Po opoldanski molitvi in glasnem petju v cerkvi smo se odpravili na kosilo, malce počivali in začele so se velike igre. Iz nenada so se pojavili Turki, ukradli babico in oznanili, da morajo otroci, če jo hočejo dobiti nazaj, zbrati zadostno število cekinov, kar pa jih je prisililo, da so se podali na številne naloge. Potrebno število cekinov so, seveda, zbrali, dobili nazaj kar so hoteli, pregnali zlobne Turke, zapeli himno in se veselo odpravili domov.
Besedilo: Eva Zidar
Fotografije: Špela Berič
