Vera nam daje moč, da pogumneje prenašamo to, česar ne moremo spremeniti, da razočaranja in skrbi mirno sprejmemo, ne da bi sploh kdaj izgubili upanje.
Že spet tako neverjetna pripoved o čudežu! Mnogim se notranje upira ob poslušanju te pripovedi o obuditvi Lazarja. Kako lahko vse to danes še prav razumemo? Ali ne slišimo največkrat: Enkrat mrtev – za zmeraj mrtev! Ni nobenega drugega življenja!
In vendarle: ta pripoved o Lazarju ima opravka tudi z nami danes; kako ravnamo z našim življenjem, s smrtjo in lastnimi grobovi. Ali niso postali v našem zahodnem svetu mnogi sodobniki kar nekako zasvojeni z življenjem? Vse kar služi in koristi življenju, zdravju, dolgemu in zavestnemu življenju, kar to omogoča, bomo pospeševali in za vsem tem bomo letali.
Kaj vse ne bomo naredili za podaljševanje življenja. Pri tem je dodajanje svežih celic še najnedolžnejše. Danes se človek s tem namenom loteva tudi raziskovanja genov in poskusov kloniranja pri človeku: »rad bi ostal večno živ…« Kaj nam pomeni zdravje, zdravo in dolgo življenje – to čutimo še posebej v tem času epidemije. Na drugi strani v tem z življenjem zasvojenem svetu pogostokrat odrekamo pravico do obstoja nerojenemu življenju, staremu in šibkemu življenju. Prav to kaže, kakšna je razklanost tega svetovnega nazora. Pogostokrat to zgrešeno prizadevanje izziva v nebo vpijoči krik ter zahteva, da bi se nad tem zamislili in vzeli pamet v roke.
Lazar, Jezusov prijatelj umre. Kakor mnogi takrat in tudi danes, pač že v zgodnjih letih. »Mnogo prezgodaj« lahko dodamo.
Gospod Bog, zakaj se je moralo to zgoditi? Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl! Ta krik Lazarjeve sestre Marte zveni danes tudi nam povsem domače. Posebej tistim, ki so zgodaj izgubili otroka, ali morajo objokovati svojo mater ali očeta, ki sta bila še v polnem življenju. In tisti, ki so izgubili bližnje in znane ljudi v naravnih ujmah in katastrofah. Gospod, zakaj? Podoben vzdih se izvije marsikomu tudi dandanes. Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj mož živel; ko bi bil ti tukaj, bi naš bolnik ne toliko trpel; ko bi bil ti tukaj, se nam ne bi rodil slaboumen otrok; ko bi bil ti tukaj, naša hčerka ne bi tako nesrečno padla, da bo vse življenje hroma; ko bi bil ti tukaj, bi bilo na svetu manj bolezni, nesreč, potresov, povodnji, požarov …
Gospod, ali ne veš, da je med nami dosti ljudi, ki pravijo, da zato ne morejo verovati vate, ker dopuščaš vse to in še toliko drugega hudega … Kje si, Gospod?
Kako je Jezus odgovoril Mariji, Lazarjevi sestri, ko je zvedel o smrti in pokopu svojega prijatelja. Najprej tako, da se je nad grobom razjokal. Sam je pretresen. Žaluje sredi med žalujočimi. V tej uri ne govori nobenih pobožnih izrekov, ne daje tudi nobene poceni človeške tolažbe. Marveč je pretresen nad močjo smrti. »Glejte, kako ga je imel rad«, so rekli spremljevalci. Jezus je žaloval z žalujočimi. Toda ni obstal v brezupnosti, ki tolike žalujoče zajame.
Jezus naredi znamenje. Kaj to pomeni? Mar ne, da Jezus joka z vsemi, ki jokajo? Jezus ni brez srca, ko gleda naše bolečine. Ko je postal človek, nam je postal podoben tudi v trpljenju. Z nami je in nas ljubi, ko nas pestijo križi in težave življenja. Jok pa ni bil Jezusov edini odgovor nad Lazarjevim grobom. Mariji je rekel: Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo slavo? Čez nekaj trenutkov je res videla božjo slavo, z njo pa so jo videli vsi, ki so bili zraven. Mrtvi Lazar je na Jezusov klic prišel iz groba živ. Evangelist Janez daje poudarek prav temu znamenju. Znamenje, ki naj kaže na Jezusovo vstajenje. Znamenje tudi za poslušalce besede, torej tudi za nas danes. To znamenje nas vabi, da globlje prisluhnemo njegovi besedi in ji zaupamo.
Jezus se uvrsti med ljudi, ki so pretreseni. On, ki je tudi bil povsem človek, gre z ljudmi. Žaluje in ne pusti žalujoče same. Prav v urah smrti naših bližnjih in ljubljenih ljudi tudi nam reče: blagor žalostnim! Če danes mislimo na Boga, molimo, upamo vanj in prihajamo z vsemi našimi vprašanji, nam je obljubljeno: Bog nam stoji ob strani; tudi in prav v temnih urah naše žalosti!
»Lazar, pridi ven!« S tem smo mišljeni tudi mi danes, tudi ko smo sredi življenja in prav tedaj. »Klemen pridi ven!« Janez pridi ven!, ali Suzana pridi ven!« ali…
Zbudite se k življenju! Dovolite se izzvati k življenju! Vstani iz lastnega groba. Pridi ven iz groba strahov, navad in zasvojenosti! Osvobodi se nesolidarnega ravnanja! Pridi ven iz groba ideološke utesnjenosti! Bog bi ti rad na ta način pokazal zaklad, cilj, za katerega se splača živeti. Rad bi posvetil s svojo lučjo v naše temačnosti. Klic velja vsakemu od nas: Pridi ven!
Ali ne ustreza k temu zelo dobro tudi tekst neke cerkvene pesmi?
»Gluhi smo in nemi, hoditi hočemo po svoji poti.
Izmišljamo si bogove nove ter slepo zaupamo vanje.
Ta pot nas vodi v nič, ne najdemo sreče prave,
kopljemo si sami jame, sami silimo v smrt.
Jezus nakazuje svoje lastno vstajenje ter božjo moč in delovanje. Tudi če to zahteva preveč od našega razuma, naših predstav, smemo v veri gledati Jezusa, zaupati v njegovo moč in staviti nanj: »Kdor vame veruje bo živel, tudi če umrje, in vsak, kdor vame veruje, nikoli ne bo umrl.«
Mislim, da je prav v našem svetu, ki je zasvojen z življenjem, ko hočemo življenje do konca uživati, upravičeno in pomembno opozarjati in se sklicevati na to obljubo.
Za kristjana namreč smrt ni odhod iz življenja, temveč pot k novemu življenju. Človek nosi v sebi prihodnost. Zato je kristjan vedno na poti v domovino. Tukajšnje življenje je domotožje po večni domovini. Kdor veruje v Kristusa ne živi v strahu pred smrtjo, ampak jo premaga z vero v vstajenje.
