Premišljujmo, kaj je bilo rečeno v drugem berilu, ki je odlomek Petrovega pisma. Med drugim govori o živih kamnih. Ali smo mi res živi kamni? V svoji skromnosti ali celo boječnosti se zdaj, prosim, ne izmikajte odgovoru. Raje zastavite vprašanje: “Kdo pa so živi kamni, če ne mi? Redno se zbiramo k bogoslužju, v župniji smo dejavni. Mnogih pa ni videti ne pri bogoslužju ne pri župnijskih dejavnostih.” Imate prav. Zanimivo bi bilo, če bi kamen lahko spregovoril. Kamen, ki ga ni v stavbi, ker ga niso rabili, ali je bil odveč, ali iz kakšnega drugega razloga.
»Mar jaz nisem kamen kot vsi drugi? Seveda, saj sem bil določen za gradnjo, kot vsi drugi kamni. Tudi jaz sem bil krščen tako kot drugi kristjani. Zdi pa se, da me nihče ne potrebuje. Nihče iz skupnosti me ne nagovori, me ne povabi, ne vpraša po meni.
Kako to, sprašujete? Morda vam nisem všeč. Na meni so praske, razpoke, na več mestih sem okrušen. Toda takšnen sem zaradi drugih. Jaz sem vendar kamen, namenjen za gradnjo skupnosti tako kot vsi vi, kot duhovnik ali župnijski svet. Pa se mi zdi, da le nisem dobrodošel.
Da, včasih sem morda malo neroden, ne držim se reda. Raje se naspim, kakor da bi šel k maši, in TV mi je pomembnejša kot župnijske dejavnosti in prireditve, h katerim me vabi župnijsko oznanilo. Kaj menite? Dobro, če tako hočete, sem neobdelana klada. Če bi pa samo malo bili prijaznejši do mene in mi dali čutiti: “Potrebujemo te! Manjkaš nam”, bi sprevidel, da ni vse prav, kar delam. Zdaj pa imam občutek, da me v župniji sploh več ne potrebujejo. In tako življenje v župniji teče dalje brez mene. Maša je vsako nedeljo, pa naj bo pri njej 20 ali 300 udeležencev; svetopisemski večer je, pa naj se je udeleži pet ali petnajst oseb. Skupina animatorjev se zbira – kar je lepo in prav. Ali mene res ne potrebujejo, ali res nisem dobrodošel?
Če sem iskren, se res nisem ponujal, da bi me uporabili pri gradnji župnije. Šola, razne izvenšolske dejavnosti, hobiji, poklic, vse to je bilo zame bolj pomembno. Vse to mi jemlje ves razpoložljivi čas, tako da imam včasih občutek, da so obveznosti kakor obzidje, ki mi ne pustijo, da bi šel vase. Vidni pa so moji uspehi. V poklicu sem veliko dosegel, otroci dobro uspevajo, imam lično hišico. Kljub temu pa včasih opažam, da je vse to na precej majavih temeljih. Ko pridejo krize in viharji, mi zmanjka temelja. To priznam.
Poočitali mi boste, da sem pasiven, da sem kristjan samo na papirju, da ne živim kot kristjan.
Seveda bi lahko naredil več. Morda bi celo moral, da bi se nadaljevala gradnja župnije na Kristusovem temelju. Kje pa sem potreben? Mi bo kdo pokazal, kje potrebujejo človeka? In, ali priznajo moje sposobnosti? Priznanja vredni ljudje niso tisti, ki znajo govoriti ali poslušati, ampak tisti, ki delajo?
Dragi bratje in sestre, tako bi morda lahko govoril eden od kamnov, ki ga ni na gradbišču župnije. Ali nima v marsičem prav? Ali res pogrešamo tiste naše župljane, ki ne sodelujejo pri gradnji župnije? Ali res hočemo nadaljevati z gradnjo župnije, ali pa smo se na gradbišču udobno namestili?
Hvala Bogu, da je Kristus drugačen kot mi, ki naj bi gradili njegovo skupnost. Ni izbirčen, ko izbira kamne, ampak zna uporabiti vsakega, ker potrebuje vse. Kajti Bog noče ostati brez doma ali stanovati v razvalinah, mi moramo kot skupnost biti tempelj Svetega Duha. Za to je potrebno še veliko narediti. Zato morajo še mnogi pomagati graditi in se pridružiti gradnji župnije. Upam, da se s to ugotovitvijo strinjate.
