Doživljanje žena in apostolov na velikonočno jutro nam je tako blizu, da se kar zelo močno lahko v vživimo v njihova razmišljanja in občutja.
Žene so šle h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Nič kaj prijetnega ni, če se moramo soočiti z mrtvim, če moramo iti na pokopališče in se celo spustiti v grob. Tega se izogibamo in bojimo. S težkim srcem gremo h grobu in zastavljamo si vprašanja in iščemo nanje odgovore, ki jih pogosto niti ne najdemo. Smrt in grobovi nam vzbujajo strah, bojimo se jih, vznemirjajo nas. Ovirajo lahko naše življenje, kajti smrt je zmožna, da ohromi tek našega življenja. Vendar je v nas ljudeh globoko hrepenenje po življenju, v katerem poteka vse gladko. Želimo si, da je vse po naših predstavah in načrtih, tako kot bi mi radi imeli. V sebi nosimo nepotešeno hrepenenje po življenju. Radi bi, da se to življenje ne izčrpa kar tako. Ko so nam v življenju prekrižani načrti in se srečamo s smrtjo, podvomimo v smisel našega bivanja ali velikokrat celo obupamo. Na vsa ta vprašanja in bojazni, na te negotovosti, s katerimi se ukvarjamo spričo smrti in grobov, obstaja le en odgovor: Velika noč! Samo v velikonočnem dogodku najdemo rešitev, ki pa je razumljiva samo tistim, ki to sprejemajo z vero. Velika noč pomeni življenje in samo v velikonočnem dogajanju, namreč v Jezusovem vstajenju, ko je za zmeraj uničil smrt, je potešeno to naše hrepenenje po življenju. Velika noč pomeni smrt smrti, konec smrti, smrt je premagana. Po svojem vstajenju je Jezus zadal smrti smrtni udarec in odprl grob. Velika noč razkrije skrivnost življenja. Bog izkazuje v veliki noči do nas ljudi svojo ljubezen, ki je močnejša od smrti. Žene so na velikonočno jutro ob grobu to razumele. Postale so velikonočne žene, ki so bile odprte in pripravljene, da Vstalega sedaj tudi srečajo.
Velika noč prinaša luč v naše življenje in razsvetljuje vse temine, ki jih odslej nekoliko lažje razumemo. Velika noč ni kakršen koli poskus razjasnjevanja nepojasnjenih življenjskih vprašanj. Velika noč je edinstven odgovor, ko lahko razumemo svoje življenje. Kdor ne more verovati v velikonočno dogajanje in Jezusovo vstajenje, ta tudi ne more verovati v življenje. Njegovo hrepenenje po življenju ne more biti nikoli potešeno, zato svoje življenje živi površno. Kdor ne more verovati v veliko noč, se mora pač sprijazniti samo z možnostmi, ki mu jih ponuja svet. Ta mora živeti tja v en dan in se zadovoljiti s tem, da ne more odkrivati in razvijati najbolj bistvenega.
Angleški fizik Isaac Newton je nekoč na velikonočno jutro šel s svojimi študenti na sprehod. Pot jih vodila mimo pokopališča in eden od študentov je ironično pripomnil: »Profesor, kdo pa lahko dejansko veruje, da bo nekoč lahko ta prah, v katerega so se preoblikovali ti mrtvi, postal telo, da bo znova preoblikovan v telo in v novo življenje?« Učitelj je povsem mirno odgovoril: »Prijatelj moj, imej malo potrpljenja!« Pri naslednjem predavanju fizike je profesor naročil, naj mu prinesejo prgišče železovih opilkov. Te je zmešal z zemeljskim prahom in nato vprašal študenta, ki se je na sprehodu posmehoval veri v posmrtno življenje: »Kdo bo znova zbral te železove opilke, ki sem jih pomešal v zemeljski prah?« Ko študent ni vedel odgovoriti, je Newton vzel magnet in ga dal v to mešanico. Nenadoma se je v prahu pojavilo življenje in gibanje. Naenkrat so prileteli vsi železovi opilki k magnetu.
Profesor je rekel študentu: »Ta, ki je dal takšno moč temu mrtvemu magnetu, ali ne bo zmogel še večjo moč dati našim dušam, da se bodo na dan vstajenja preoblekle iz tega prahu?«
Velika noč nas vodi v skrivnost Boga, ki je za nas pripravil nekaj večjega, kajti on presega vse človeške omejenosti. Velika noč podira vse meje, ki jih postavljamo mi ljudje ter nas vodi iz vseh slepih ulic življenja, iz našega omejenega bitja v neskončnost novega in večnega življenja. Velika noč pretrga vse verige smrti in vse verige, ki vklepajo naše življenje. Velika noč daje življenje – velika noč je življenje!
To nam je dano. Bog nas obdarja z življenjem, ki ga prinaša vsako rojstvo in vsaka velika noč. Življenje, ki nam ga daje Bog, nima nobenih meja, ker je deležno Božje neskončnosti. Jezusovo vstajenje nam daje zagotovilo (garancijo), da naše zemeljsko življenje ni vse. Če bi bilo tako, kako uboge bi nas ustvaril. Po smrti bi potem bilo vse mimo in vse končano? Boguhvala, da smo ustvarjeni in namenjeni za nekaj večjega in čudovitejšega. To novo in vedno znova porajajoče se življenje pri Bogu nam bo odprlo oči in nas presenetilo s tem, kar nam bo dano doživeti pri njem. To velikonočno oznanilo nam mora iti do srca, nas mora globoko v srcu ganiti, se dotakniti srca, da ga bomo tako lahko v veri razumeli, sprejeli ter umestili v naše vsakdanje življenje. To oznanilo je za nas življensko pomembno. Zgolj človeški razum ne zadostuje, ampak moramo dopustiti, da nas to oznanilo, ki je bilo na dananšnji dan oznanjeno nam in vsemu svetu, gane in se nas dotakne. Velikonočno sporočilo je do dna duše sporočilo o Božji ljubezni. S tem Bog razglaša svojo veliko ljubezen do nas ljudi. Ta ljubezen je neumrljiva, kajti ljubezen je vedno močnejša od smrti. Kdor veruje v to ljubezen in je pripričan o tej ljubezni, ki jo ima Bog do nas, ta lahko razume veliko noč. Njegovo hrepenenje po življenju bo potešeno že v tem času in na tem svetu.
Od srca vam voščim, da bi to velikonočno oznanilo imelo moč in dinamiko, da bi vam odvzelo vse bojazni in strahove pred smrtjo in grobom. Naj vas spremeni v velikonočne kristjane, kakor je na velikonočno jutro pri praznem grobu spremenilo žene, da postale velilkonočne žene. Velikonočni ljudje zaupajo življenju, velikonočni ljudje razumevajo smrt tako, da verujejo, da je življenje močnejše od smrti. Zadnjo besedo ima življenje, ki je večno.
