V Radencih v jeseni znova pričenjamo trimesečni programom za žalujoče, ki obsega šest srečanj. Vanj se lahko vključi vsak žalujoči, ko je minilo vsaj šest mesecev od izgube.
Srečanja se pričnejo, ko bo skupina dovolj velika, in po dogovoru s posamezniki.
Prijava za skupino v Radencih: [email protected], tel. 041936390
Več o programu najdete na zgibanki in na www.žalovanje.si.
Nekaj odmevov na srečanja v skupini:
“Zame je bil ta program zelo dragocen in poučen. Srečanja so mi bila v pomoč pri globljem razumevanju samega procesa žalovanja. Izvedela sem, da je normalno, če se ob prisotnosti čustvene bolečine počutim tesnobno in da zaradi tega z mano ni nič narobe. Lahko sem povedala in zapisala svoje občutke, ne da bi me zaradi tega kdo obsojal. Lahko sem bila takšna, kot sem. Čutila sem medsebojno zaupanje, iskrenost in sprejemanje izražanja svoje bolečine. Prav tako sem spoznala, da je žalovanje tudi proces ljubezni.
Od programa sem predvsem pričakovala, da se bomo srečale osebe, ki imamo podobne izkušnje ob izgubi drage nam osebe in da se bomo o tem lahko pogovarjale. In to sem dobila, za kar sem celotni skupini neizmerno hvaležna.
Menim, da bi bil program koristen za vsakogar, ki je izgubil ljubljeno osebo.”
Anica
Srečanja v trimesečnem druženju za žalujoče so se me zelo dotaknila. V skupini sem se počutila sprejeto. Občutila sem tudi bolečino udeleženk. Skupina je zaupna, kar je pripomoglo, da sem marsikaj bila pripravljena deliti.
Na srečanja sem se pripravljala na osnovi dobljenih navodil. Z lahkoto sem pisala in izlila bolečino na papir.
V naši župnoji in tudi v okolici poznam kar nekaj oseb, ki so izgubile svoje najdražje. Potrebno jih bo nagovoriti in povabiti v trimesečni program za žalujoče. Hvaležna sem voditeljici, ki me je nagovorila in povabila.
Rozina
Menim, da je bil trimesečni program za žalujoče zelo koristen. Srečevali smo se ljudje s podobnimi težavami, o katerih smo lahko sproščeno govorili. Ti pogovori so mi pogosto olajšali hudo psihično stisko, ki sem jo občutila po smrti moje hčerke. Spoznala sem tudi, da mi pomaga, če opišem svojo žalost na papirju. Pomemben pa je tudi terapevt, ki to srečanje strokovno vodi.
Nada
Zaradi svoje težke izgube sem se pridružila skupini za žalujoče v Radencih. V njej smo bile štiri ženske z različnimi zgodbami, povezovala nas je voditeljica, ki ima s takimi skupinami že več izkušenj. Vse smo se lepo ujele med seboj in z njo. Spoznale smo, da v tej skupini lahko govorimo odkrito, da se poslušamo, sočustvujemo, postajamo prijateljice.
Po vsakem srečanju smo dobile navodila in vprašanja, kar se je iz srečanja v srečanje poglabljalo.
Na koncu smo bile vse zadovoljne z našimi srečanji in z našo spremljevalko, pazljivo poslušalko in obzirno usmerjevalko.
Bea
