Razmišljanje za Tretjo postno nedeljo / Kateheza za 3. postno nedeljo (klikni na povezavo)
Današnji svetopisemski odlomki govorijo o žeji in vodi; o izkušnji zapuščenosti – Bog nas je zapustil, o godrnjanju nad odsotnostjo Boga. Kje je Bog? Tako se morda sprašujejo mnogi spričo katastrof; spričo tolikega trpljenja, ki so ga mnogim ljudem povzročile najnovejše naravne nesreče. Bog se je razodel Izraelcem in Mojzesu kot Bog, ki biva sredi med njimi. Kljub temu trpijo pomanjkanje, trpijo žejo, se čutijo zapuščene. Tudi ob blagoslovu pri krstu smo prejeli božjo obljubo: Jaz sem pri tebi – vendarle pogosto tega ne opazimo, da je tukaj, da skrbi za nas.
Podoba vode, izvira, postane v Svetem pismu podoba Boga: Podoba Boga, ki poteši žejo ljudi; ki skrbi za ljudi v stiski. Tako je podoba vode povsem bistvena za vero: kajti brez vode ni življenja; brez vode nastopi suša, puščava, nastopi smrt. O tej izkušnji pripoveduje berilo današnje nedelje: Mojzes je izpeljal Izraelce iz Egipta. Izraelci potujejo v obljubljeno deželo – pri tem zaupajo Mojzesu in da jih vodi tudi Bog. Vendar postane pot zanje predolga; pozabijo, kako jim je bilo težko v suženjstvu – spomnijo pa se, da so tam imeli vsaj hrano in vodo. Tako so godrnjali nad Bogom in hrepeneli po Egiptu. Pozabili so, da jih je Bog rešil; da se je voda Rdečega morja zanje razpolovila, zaprla pa nad njihovimi zasledovalci. V tem obupnem položaju Mojzes v globoki veri udari na skalo in odpre se izvir vode.
Krst je, tako kot izhod Izraelcev iz egiptovskega suženjstva, že zelo daleč za nami. Zlahka pozabimo, da pomeni odrešenje, da daje življenje. Pot Izraelcev po puščavi je podoba mojega življenja: Tukaj lahko doživim trenutke, kjer ne morem videti Boga; kjer se pojavijo verski problemi; kjer ne morem spoznati smisla življenja. Tedaj potrebujemo nekoga kot je bil Mojzes, ki nam znova odpre življensko vodo; ki potolče na skalo, na trdoto mojega lastnega življenja in mi odpre nove življenjske možnosti. To naj bi bila funkcija botrov, da bi vedno znova potrkali na skale vere in otrokom, za katere so prevzeli odgovornost, kazali pot do vere
V evangeliju je marsikaj zelo nenavadno: govori o neki ženi, ki opravlja svojo vsakodnevno navado – nosi vodo iz vodnjaka. Naenkrat postane ta navada nekaj novega. Srečanje z Jezusom spremeni njeno življenje, njeno bitje. To se lahko zgodi tudi nam – sredi vsakdanjega življenja, kjer delamo nekaj že stokrat ali tisočkrat, se lahko naenkrat dogodi nekaj novega. Danes nas hoče evangelij opogumiti, da računamo s tem, da je v našem življenju sredi vsakdanjih opravil možno nekaj novega.
Najprej se Jezus in žena pogovarjata samo o vodi in o prizadevanju, ki je potrebno, da vedno znova zajema vodo iz vodnjaka. Samarijanka najprej ne razume, kaj hoče Jezus od nje. Ona govori o vodi iz vodnjaka – Jezus govori o neki drugi vodi. O vodi življenja. Jezus zamenja raven pogovora in s tem nagovori tudi nas. »S čim potešim svojo življenjsko žejo?« ali »Kaj poteši mojo življenjsko žejo?« Morda površna razmerja, sanjski dopust, igra na srečo, denar, kariera … Vendno znova spoznavamo – to zdrži le malo časa, če sploh zdrži, potem pa ostane samo praznina. V evangeliju Jezus vodi ženo skrbno naprej, dokler ne začne slutiti, kaj je mišljeno z vodo življenja. Samarijanka spozna v Jezusu preroka. Pogovor in srečanje z njim je zanjo postalo izvir. »Voda, ki jo bom dal verujočemu, bo postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena sme pogasiti svojo žejo ob izviru in istočasno postane sama izvir vode, iz katerega lahko pijejo drugi ljudje. Zbere vse druge, da lahko spoznajo Jezusa, ga slišijo in izkusijo. Žena najde v Jezusu sredi vsakdanjega življenja tistega, ki spozna njeno pravo žejo in jo tudi lahko pogasi. Jezus ji reče: Izvir je v tebi sami. Odkrij ga in daruj svojo vodo. Za trenutek pomislimo, kje so naši izviri, iz katerih črpamo svoje življenje? Kje postajajo za nas ljudje in srečanja z njimi izviri življenja? Kaj je to, kar mi daje živeti? Izkušnja puščave je izkušnja, da mnoge stvari postanejo postranske, nepomembne; da človeka usmerjajo k bistvenemu. Morda bi smeli tudi mi sami postati izvir za druge. Izvir, iz katerega lahko živimo, – to je lahko beseda Svetega pisma, ki me nagovori, to je lahko skupnost, ki jo doživim pri bogoslužju, to so lahko srečanja, pogovori, to je lahko strmenje in občudovanje v naravi … Prosimo danes za to, da bi lahko odkrivali svoje vire življenja, zase in za druge.
»Kdor pije vodo, ki nam jo daje Jezus, ne bo v življenju nikoli več žejen in ta voda bo v nas postala izvir, ki daje večno življenje.« »Kdor od mene pije ne bo nikoli žejen« – Jezus je živa voda. Jezus noče zadovoljevati samo neposredne potrebe, žeje; pomagati hoče ženini duši. Ozdraviti njene življenjske rane in potešiti njeno žejo po smislu življenja. Današnja nedelja nam daje na pot vprašanje: Od česa živim? Za nas kristjane je vir življenja obhajanje svete maše, prejemanje evharistije, ko obhajamo Kristusa kot kruh življenja; ga priznavamo kot vodo, ki daje življenje, ki tudi nam daje pri krstu večno življenje. Morda nam lahko postni čas služi za to, da si prikličemo v spomin to, kar je izvir življenja; to, kar nam daje živeti; ter da smo pozorni na skale, ki zadržujejo in skrivajo naše življenjske izvire in bi jih bilo treba odpreti.
